Joined: 2:18 PM - Oct 02, 2008

1:15 PM - Jan 22, 2018 #81

Vo vsakom slučaju, najdti camping zajedno s europcami nam bylo by nezlym izhodom: my nismo imali nikakogo vida na dnešnje nočevanje. Ale ja ješče imal nadeju dosegnuti Mokroj Gory i uhvatiti posledny voz. Rozlučili smo s tovarišami po autostopu i prodolžili smo puť. Šarganska osmica juž se reklamovala bilbordom s mapoju i muzejnym parovozom pred jej na kratkom dele koleji. Stare špaly od železnicy sut obyčajnym materialom za budovanje, glavno za trotoary. Na takom trotoare prostojali smo ješče predolgo, može byti časinu pređe kogda nas podbral bosnijski kamion. Vozač ne znal ničo o Mokroj Gore. Pytal, kuda idemo dalje. «Crna Gora? Zašto? Znaš gdje Hrvatska je? Tamo je lijepo more». Jedva smo izošli iz kamiona, s gory se poslyšalo kloparanje železnicy – to se juž vratil posledny voz na Osmice. Jesmo premnogo pozdno.

Ne je divno, že Kusturica izbral sije mesto za svoje filmy: jesem se zaljubil v Mokru Goru od mahu. To, čo sem sebi najviše trebal – polna tišina posle grada. Mokra Gora je premnogo slična s nekojim kolhoznym poselkom Rusiji: v glavnom seljske domy i nekoliko ceglinnyh, obovezny spomenik žrtvam vojny i to tiho, spokojno žitje, gde vsaki zna vsakogo, jedin deň je podobny drugomu, a maly slučaj je najvažnijša novosť. (sm. «Selo») Prvnonačalno Kusturica zamyslil izdelati grad nad Mokroju Goroju i poseliti se tam. Ale posle proslavjenja mesta filmami dreveny grad Mećavnik počali posečati tolpy turistov. Kusturica tiho izbežal iskati novo mesto za poseljenje, ale ješče tutdeň je možno stretiti jego na ulicah Mećavnika. Ne znamo togo, ne smo stali se podnimati na goru.

Vsako, tutdeň v Mokroj Gore ne smo imali čo delati. Posle prihoda poslednogo voza stanica se zatvorjala, vozne karty se počinajut prodavati zajutra. Šetati se okolo sela ne smo imali želanja. Čestno govorijuč, ja imal sem želanje za ekonomiju prenočevati negde na gore, pod čistym nebom. Ale bliz stanici, vo dvore jednogo doma babka sbirala suhu travu, i ona nas okliknula, ne trebamo li prenočiti. Kak i v Kryme, vsaki vlastnik doma sdaje komnatu za nočevanje turistam: vsudu visijut napisy „Sobe“ (komnaty). Cena v 9 euro za osobu nam se ugodila, i my ostali od mahu. Babka rekla nečo že jesli by my rezervirali komnatu pređevremeno to by koštalo nam 10 eura, ale ne sem uverjeny, že vse pravo izrazumel – moja izkušenosť v srbskom ješče ne je velika. V koridore nemnogo vonjalo močevinoju, ale to ne je bylo ni najmalejšeju problemoju, jerbo v komnate bylo dobro. Imali se vse udobstva. Kako to bylo naslađenje izidti na balkon i vdohnuti polnu gruď teplogo večernjego vozduha i vgledeti se v sumračnu mglu nad tihim selom... Zaspavali smo rano, v 9 časin.
"I nen?t pochyby, ?e kdokoli chce a um?, mů?e sobě stworiti jazyk kr?sn?, bohat?, libozwučn? a w?emo?ně dokonal?: ale jazyk takow? nebudě w?ce n?rodnim, alebr? osobn?m jazykem toho kdo jej sobě udělal".
Franti?ek Palack?. Posudek o česk?m jazyku spisovn?m, 1831.

[čćч]
Quote
Like
Share

Joined: 3:31 PM - Aug 01, 2013

10:03 AM - Jun 29, 2018 #82

Nyně bųdų pravdopodobno Tvoje teksty do Vikisbornika, jestli ne imaš ničto naprotiv - Tvoje pravopisanje i vse, bųdų samo ględěti sųt li Tvoje slova v slovniku ili ne.

Imam pytanje - čto znači "Ne znamo togo, ne jesmo stali se podnimati na goru."? Hotěli jeste vòjdti nekde? Na vrh někojego hòlma?
Osnovno najva?njej?im jest ?iťje. Ale k?gda u?e jest ?iťje, najva?njej?a je svoboda.
A pot?m daje sę ?iťje za svobodų.
I u?e ne zna sę čto je najva?niej?im.

Marek Edelman
Quote
Like
Share

Joined: 2:18 PM - Oct 02, 2008

6:24 AM - Sep 04, 2018 #83

asank wrote:Na vrh někojego hòlma?
No tak. Grad Emira Kusturici se razmešča na gore, to je na holme. Slovnik ima obadva slova "gora" i "holm" za toj smysl. 
"I nen?t pochyby, ?e kdokoli chce a um?, mů?e sobě stworiti jazyk kr?sn?, bohat?, libozwučn? a w?emo?ně dokonal?: ale jazyk takow? nebudě w?ce n?rodnim, alebr? osobn?m jazykem toho kdo jej sobě udělal".
Franti?ek Palack?. Posudek o česk?m jazyku spisovn?m, 1831.

[čćч]
Quote
Like
Share

Joined: 2:18 PM - Oct 02, 2008

1:44 PM - Oct 08, 2018 #84

18 augusta 2011.
Šarganska osmica
Jutrom, hvilja Mitjaj ješče spaval, ja juž sem sedel vo dvore za drevenym stolom, pokrytym voskovanym platnom. Babka izgotovila meni čaj. Jesmo nemnogo pobesedovali. Rekl sem, že ljubim selsku tišinu posle gradskogo šuma. Okazalo se, že babka sama žive v Užicah, a tutoj dom korysti letom, kogda rabota Šarganska osmica i ima mnogo turistov.

I nakonec nastal toj dolgočekany mig, kogda ja jesm osetil: ceľ mojego putovanja je blizka tak, že se možno do jej dotknuti. Bliz drevenogo nastupišča stanicy Mokra Gora pyhtel uzkokolejny železničny voz. Lokomotiva byla Rumunskogo proizvoda, samo 1986 goda: rumuny ješče držut nekoliko uzkokolejnyh železnic s pasažerskim soobračenjem. Voz sostojal iz četryh različnyh vagonov: stary madjarski 1926 goda i nove srbskogo proizvoda «Goša». Vse vozne karty sut byli prodane, voz byl polny turistami. Na udivjenje, ne jesm uvidel osamočenyh tipičnyh železničnyh manijakov s fotoaparatami. Publika v glavnom sostojala iz rodbin s detemi ili mladyh par i veselyh studentov. Jedna taka studentska kompanija napadnula na nas: «Ovo mesto je rezervisano». My byli prinuđene se premestiti v madjarski vagon, gde okna sut male, ale byla odvorjena ploščadka s obadvuh koncah vagona.

Zvučnik počal kazati nečo obyčno za ekskursiji. Šarganska osmica je podel železnicy, koju gradili v počatke 20-go stoletja među Belgradom i Sarajevym, ale ostavili nezavršenoju. Železnica se ne korystila nekoliko desetkov let pređe kogda v konce 90-h godov ju ne počali obnavjati, ale juž samo kak muzejnu. Na udivjenje, ničo ne bylo povedano o Kusturice, jego filmah i stanice Golubići.
Ne mogu nikak opisati ti čuvstva, čo u mene izzyva maly vagončik, kolyšajuči po uzkoj kolije. Nečo staro i zabyto, bezkonečno daleko v inoj zemje. Tak že samo čuvstvoval se jesm na torfovoznoj železnice v Guse-Hrustalnom, ale tam bylo blato – a tu prekrasne gory. Železnica je proslavjena ogromnym čislom tunelov – vsaki tunel ima svoj nomer, i prošli smo od 50-go do 30-go. Najdolžejši tunel (vyše od 1500 m) ima vlastno imeno «Aleksandar». Ale najvyše zanimlivy fakt je pričina, za čo železnica se zove Osmiceju: ona dvukratno preseka samu sebe, vozlazijuč na vysoku goru. Mesto presečenja se zove Krst, i tam je ustrojena ploščadka za fotografiju, gde vsaki može snjati koliju nadole. Od Mokroj Gory do koncevoj stanicy Šargan Vitasi voz se ne ostanavja, ale na povratnom puti stoji na mestah za fotografiju, 40 minut v Jatrane i samo jedno 5 minut na Golubićah. Kak juž jesm rekl, v ekskursiji ne bylo ni jednogo slova o Kusturice, tak že ne bylo oglašeno, že stanica Golubići byla izgrađena za film. I sredi pasažerov od mahu bylo vidno, kto gledal film: «neprosvečene» počali fotkati pogledy na dolinu, a znajuče pozirovali pred staničnym domikom. On byl v dobrom stanju, a vnutri je pusto. Jesli čestno govoriti, ne jesm imal velikogo odtiska za sebe.
Kogda izošli smo s voza na Mokroj Gore, osečal sem sebe polno zadovoljenym. Myslil jesm, od togda meni juž ne je tak važno, kuda pojedemo dalje. Ah da, imamo ješče železnicu Belgrad-Bar, ale na tu hvilu myslil sem, že to ne je tak obovezno... Imamo vreme – i dobro to je. Miťaj predlagal jehati v Sarajevo, a tutčas, kogda byli smo bliz granicy, možno poprobovati. Potrebujut vizu – vratimo se. 
"I nen?t pochyby, ?e kdokoli chce a um?, mů?e sobě stworiti jazyk kr?sn?, bohat?, libozwučn? a w?emo?ně dokonal?: ale jazyk takow? nebudě w?ce n?rodnim, alebr? osobn?m jazykem toho kdo jej sobě udělal".
Franti?ek Palack?. Posudek o česk?m jazyku spisovn?m, 1831.

[čćч]
Quote
Like
Share